Prepoznate me po močno narezanih, zelenih listih in dežnikasti obliki rasti. V višino zrastem do 1,5 metra, v širino pa do 2,5 metra. V jeseni postanejo listi živahno oranžni.

• Dežnikasta krošnja, globoko narezani listi.
• Nizek, širok grm.
• Listi zeleni, v jeseni oranžni.

Tla: Če rastejo v ne preveč pognojeni zemlji, ki je nevtralne ali rahlo kisle rekacije, po vsej verjetnosti ne bo težav. Prst se poleti ne sme nikoli povsem izsušiti, pozimi pa ne sme postati premokra. Srednje težka in propustna tla so ravno pravšnja. Japonske javorje sadimo tudi v večje posode. Tudi tam mora biti prst zračna in ne zbita.
Za večjo propustnost dodamo grob pesek.
Lega: Ta ne sme biti preveč sončna oziroma izpostavljena opoldanskemu soncu. Lepo rastejo v svetli senci, kjer jim močna sončna pripeka ne pride do živega. Če jih posadimo na izpostavljeno mesto, se na listih pojavijo sončni ožigi (listi se sušijo predvsem od roba navznoter). Paziti moramo tudi na tiste v posodah. Ne postavimo jih ob vzhodno steno ali pač tja, kjer bi jih dobilo jutranje sonce. Če so listi rosni, so poškodbe od sončnega ožiga še močnejše. Najbolje je, da jih pred soncem varujejo sosednja drevesa ali grmi.
Zavetna lega: Pomembno je tudi zavetje pred mrzlimi vetrovi, predvsem pred vzhodnimi in severnimi. Izpostavljene, odprte lege med hišami niso primerne. Prav tako tudi ne tlakovano dvorišče, kamor se upre sonce. V takih razmerah si japonskega javorja ne moremo privoščiti. Tudi tistega v posodi ne. Predvsem občutljive so sorte z močno nacepljenimi listi. Tlakovano ali asfaltirano dvorišče se močno segreje, kar japonskim javorjem ni všeč.
Vsako jesen tla pod rastlinami pokrijemo z debelo plastjo listja, komposta (lahko mešanica mokre šote in domačega komposta) ali mlade pokošene trave, posode pa dobro ovijemo z žaklovino. Čeprav rastline prenesejo temperature krepko pod ničlo, je zastirka dobrodošlo pokrivalo za korenine.
Poleti rastline občasno zalijemo, tiste v posodah pa zahtevajo veliko več vode. Jesensko zastiranje tal ne varuje korenin le pred mrazom. Poleti izgubijo pokrita tla pecej manj vode. Japonskim javorjem prija, da so tla stalno nekoliko vlažna.

V posodi: Izberemo ustrezno posodo. Ta naj bo prostorna in odporna na mraz. Tiste z ozkim vratom ali dnom niso primerne. Glineno posodo čez noč postavimo v vodo, sicer posrka vodo iz komposta. Pri nakupu se prepričamo, da je res odporna na zmrzal! Japonski javor kupimo v plastičnem loncu. Pri tem lahko izberemo še posodo v katero ga želimo presaditi. Ta naj bo tako velika, da je vrh koreninske grude vsaj 2,5 cm pod robom. Na dno damo glinaste črepinje, nakar sledi približno 5 cm debela plast grobega peska. Pesek iz karbonatne kamnine (apnenec, dolomit) pokrijemo z vlaknato tkanino in tako ločimo od komposta. Japonski javorji namreč ne prenašajo apnene zemlje. Za sajenje kupimo prst za kisloljubne rastline kot so rododendroni, azaleje, vresa, kamelija in druge. Nad plast grobega peska, ki smo ga pokrili z vlaknato folijo, natrosimo toliko prsti (komposta), da bo vrh koreninske grude 2,5 cm pod robom posode. Nato odstranimo pregoste korenine na dnu grude in rastlino postavimo v lonec. Prazen prostor med koreninsko grudo in steno posode zapolnimo s prstjo. Na vrsti je zalivanje z zalivalko, ki ima na koncu razpršilo. Na novo posajeni rastlini privoščimo pošten požirek. Nazadnje pokrijemo kompost s kamenjem, da vse skupaj izgleda še bolj orientalsko. Povrh vsega bo kompost poleti hladnejši in se bo kasneje osušil. Pozimi kamenje varuje korenine pred mrazom. Seveda pa taka zaščita ni dovolj. Potrebna je še žaklovina ali pa več plasti vlaknate folije v katero zavijemo posodo.